S fotoaparatom in (ali) kolesom čez Radolco

Do fotografiranja Radovljice in okolice me je prvič pripeljala Enciklopedija Slovenije. Za njihove izdaje sem fotografiral umetnost in arhitekturo po celi Sloveniji. V Radovljiškem koncu (danes Radolci) se je nabralo kar nekaj zanimivih fotografij. Potem sem začel sodelovati z Muzeji radovljiške občine in na veliko fotografiral umetnost, arhitekturo in zgodovino tega predela. Še nekaj projektov za Zavod za kulturno dediščino, Narodno galerijo in seveda nekaj novejših arhitekturnih projektov mi je še razširilo pregled nad kulturno dediščino območja.

Zdaj sem dobil nalogo, da izberem in vam predstavim "mojih najljubših 10". Na hitro sem prebrskal spomin, Radovljica, Lesce, Begunje, Kropa in vse vasi vmes in okoli, precej tega se mi je motalo po glavi. Na hitro sem preletel še zemljevid občine, da vidim kje so meje, da me ne bi zaneslo predaleč. Čeprav tele meje ne pomenijo veliko, ti pa pomagajo da preko Bleda, Bohinja in železniškega tunela ne končaš opisov v Kobaridu ali Ljubljani (tudi Benetke in Dunaj niso tako daleč). Vse skupaj je pri nas tako majhno in blizu. Za ogled Radolce zadostuje že kolo.

Pa začnimo, ampak kje? Pri Enciklopediji je šlo vse po abecedi, torej začnimo z A, ampak tu se ničesar ne spomnim. Torej B, Begunje. Tam je Plečnik (hm, ja, sem arhitekt in ravno se je zaključilo Plečnikovo leto), Plečnikov paviljon Jožamurka iz leta 1938. Čudovita kombinacija stebrov in zidu iz kamna in opeke, z lepimi pogledi na bližnjo graščino Katzenstein. 

Malo višje, proti dolini Drage stoji Grad Kamen, pravzaprav ostanki gradu.  Nanizana obzidja in cik-cak pot med ostanki zidov, na vrhu pa pogled proti dolini in Begunjščici.

Zadnja vas bi morala biti na koncu, ker je zadnja in še na Z, je pa bolj v Begunjskem koncu in jo omenim tukaj. Tam me je vedno pritegnila cerkvica sv. Lucije s svojo veliko vhodno lopo in čudovito izdelanem renesančnem portalu iz peračiškega kamna. Že nekaj časa razmišljam o fotozgodbi o peračiškem kamnu pa nikoli ne najdem časa za to. 

Potem se spustimo v dolino, do centra, do Radovljice. Seveda celo mesto (mestece) en sam muzej. Fotografije celotnega Linhartovega trga so vam že poznane, zato vam pokažem tri detajle. Visoko gor, na baročni fasadi graščine, kamor marsikdo ne pogleda, so čudovito grde maske. Ena grša od druge. Ena od njih je vrsto let krasila plakat festivala stare glasbe. 

Moj prvi veliki projekt so bile fotografije za razstavo Ivan Vurnik v Cankarjevem domu leta 1994. Vurnikov tebernakelj za oltar cerkve sv. Petra v Radovljici se mi je že takrat vtisnil v spomin. Lepo zaključuje "zbirko" oltarjev iz različnih časovnih obdobij in stilov. Zdaj je bil prenovljen postavljen na razstavi v Narodni galeriji. 

Pa stare hiše, ne vem katero bi pokazal. Šivčevo vsi najbolj poznate, potem je tu Vidičeva, Malijeva,...in Magušarjeva hiša, rahlo razsuta, ampak zato toliko bolj avtentična z neštetimi pogledi in arhitekturnimi detajli. Všeč so mi stare, rahlo razsute stvari s patino časa.  

Preko Save na drug, kovaški del Radolce. Mimo Kamne gorice oz. Malih Benetk, kjer se vedno rad ustavim ob rakah, malih kanalih ali še edinem vrtečem mlinskem kolesu. Vedno pomislim zakaj ta kolesa tečejo v prazno, zakaj nam ne dajejo energije kot v starih časih. Ne najdem mape s fotografijami in nadaljujem do Krope.

V Jelovico vrezana dolina s strnjeno vrsto hiš na vsakem bregu živahnega potoka Kroparice, dvema cerkvama, kanali, rakami in fotogeničnimi uličicami. 

Nešteto kovanih izdelkov, detajlov, od ograj, mrež, vrat, kljuk do luči in nagrobnikov. Veliko tega sem že fotografiral za tamkajšni Kovaški muzej a še vedno najdem kakšen nov, skrit detajl ki me preseneti.  

In vedno zakajeni muzejski vigenjc Vice, z značilnim zvokom vrtečega kolesa, vzdihovanjem meha in udarci kladiva. Prestaviš se v tiste stare čase ko še ni bilo elektrike in strojev in so vse skovali na roko. Tole fotografijo sem naredil med snemanjem spota za Radolco, tako da je morda bolj Rožletova kot moja. 

Še zadnja, deseta od "mojih najljubših 10". Težka odločitev, ponavadi naredim več fotografij in prepustim izbor drugim, tokrat se moram odločiti sam. Pa zakrožimo čez Podnart, Ljubno, Brezje (to bi bilo številka 11) nazaj proti začetku. Povsod bomo našli čudovite primerke ljudske arhitekture. Stare kmeče hiše, kmečka poslopja, kapelice, znamenja. Portali in okenski okvirji iz zelenega (peračiškega) tufa, kovane mreže, freske, rezljani detajli.....  

Morda vam kdaj pripravim "mojih najljubših 100", takrat bom lažje izbral in pokazal kar mi je všeč.

Ko imam pa po delovnem tednu dovolj arhitekture in kulturne dediščine se zaženem v zelena prostranstva neskončnih okoliških gozdov.