V Begnah bo po 12 letih spet poh!

Zdaj temu k sreči že dolgo ni več tako. Pa vendar se kak večer v predpustnem času še vedno primeri, da pade kakšna zbadljivka izza omizja vaških očancev tja proti razposajeni družbi mladeničev za "šankom". Možje vedo, da je na mizi zadnja "runda" in da jih doma čakajo žene. Fantom zavidajo njih mladost in svobodo, zato jih dražijo in zbadajo zavoljo samskega stanu, češ da niso "dedci" dokler se ne oženijo. Fantje jim niso dolžni, smeje jih podijo domov v zakonske postelje, a izrečeno jim ne da miru…

Obstaja samo en način, da si begunjski fantje pred poročenimi in svetom povrnejo čast ter dokažejo svojo možatost. Na strmih pobočjih Begunjščice morajo poiskati ploh: največjo in najlepšo smreko na gori, pradavni simbol plodnosti in rodovitnosti. Debelejše in daljše bo deblo, večji bo fantovski ponos in veljava.

Svoj prvi "poh" sem dočakal dokaj pozno, na pragu tridesetih. Pri prejšnjem sem kot mlad nabornik služil domovini, pri pred-prejšnjem pa je bil puh pod mojim nosom le še preredek da bi bil lahko poklican k temu posvečenemu opravilu.

V hladnem jutru smo se na gozdni jasi zbrali mladi in malo manj mladi fantje iz Begunj. V rokah cepini, sekire, "šepsarji" in žage…  Tiha pomenkovanja je prekinil svečani prihod "fane", praporja begunjskih fantov. Ko sem s cepinom na rami korakal za njo v sprevodu skozi zasneženi zimski gozd, me je prevzel občutek da sem del nečesa resnično velikega in prvinsko močnega.

Gospodar s skrbno odmerjenim zasekom odkaže drevo, in zobje "amerikanke" počasi zagrizejo v stoletno deblo. Pot teče v potokih in prsti so kmalu odrgnjeni do krvi…smreka pa še vedno ne vda. Poročeni nas  od daleč zbadajo, da so naše roke "bolj vajene računalnika" in "naj gremo domov k mamicam". Končno v drobovju drevesa zahrsta in gozdni orjak gromko trešči na tla. Skozi meglo odjekajo vriski zmagoslavja, ko se stotnija močnih rok nestrpno poloti lubja in vej.

Ko kosmatega ženina, simbolno darilo za najlepše vaško dekle, olupimo vse do zelenega vrha - se najtežje opravilo šele začne. Zrna cepinov se eno za drugim zadrejo v mokri les, kot struna napete mišice pa čakajo povelja. "Ho-ruk"… in sprosti se silna fantovska moč. Štiritonska masa zdrsi po snegu navzdol, kdaj in kje se bo ustavila ve le ljubi bog. Meter po meter, ped po ped, se orjaški hlod privleče vse do roba vasi pod gradom. Tam čaka pustnega torka in pridnih rok, da ga ozaljšajo z zelenjem. Dekleta "lesenemu ženinu" na čast spletejo dolge sežnje smrekovih vencev in zraven žalostno potožijo: ”Spet prišla je pepelnica, jaz ostala sem samica.”

Poročenim možem, predvsem pa fantom iz sosednjih vasi, bi morda utegnilo priti na misel da bi z žaganjem ploha pred pustom hoteli užaliti čast begunjskih fantov. Kar pomni ljudski glas, se to v Begunjah še ni primerilo. In gorje, če bi komu kdaj to res prišlo na misel - hitro bi spoznal resnico znanega rekla: "Begunc so junc".

Spet je prišla ena tistih zim, ko v vasi od Božiča do pepelnice ni bilo poroke. Po dolgih dvanajstih letih bodo begunjski fantje in dekleta letos spet vlekli ploh.

Ste radovedni, koliko kubikov in metrov bo meril? Katero izmed vaških deklet so fantje izbrali za ”plohovo nevesto”? Vas zanima kdo bo ”vou”, ki bo vprežen v težki jarem pretegnil deblo skozi vas? Kaj fantom pripravljamo oženjeni in za koliko bo ploh ob pustu izklican? Komu bodo fantje na koncu vendarle pustili prežagati svoj ”poh”?

Obiščite nas v Begunjah. Na pustni torek, ob pol četrti popoldne.