Večer na Robleku

Nekateri ga iščejo na bližnji Gori pri Sv. Petru, spet drugi v pečeh pod Dobrčo ali po vrhovih Karavank… Nato pa se vedno najde kak junak, ki zbranemu občinstvu ponosno pove kako je njega dni lazil tam gor in z iztegnjeno roko hiti kazati proti grebenu Begunjščice. Mnogi šele takrat spoznajo, da Roblek ni planina ali gorski vrh - temveč planinska koča, ki je v svoji slavi presegla ime gore na kateri stoji.

Roblekov dom na Begunjščici (1657 m.n.v.) svoje ime in svoj nastanek dolguje Hugonu Robleku, radovljiškemu lekarnarju in planincu. Nesrečni Roblek je prenočeval v tržaškem Narodnem domu prav tisti večer, ko so ga v strahovitem pogromu požgali italijanski fašisti. Poskušal si je rešiti življenje s skokom iz okna goreče stavbe, a je za posledicami poškodb kmalu umrl. V oporoki je volil vse svoje premoženje radovljiškim planincem, ti pa so leta 1933 iz njegove zapuščine na razgledni rami Begunjščice zgradili Roblekov dom.

Sodobna, svetla in lično postavljena koča je tedaj veljala za eno najlepših planinskih postojank v slovenskih gorah, žal pa so v njeno usodo kmalu spet posegli plameni nemirne zgodovine dvajsetega stoletja. V noči na prvi maj 1943 so kočo v revolucionarnem zanosu požgali domači partizani. Že leto po koncu vojne pa je bil Roblek z udarniškim delom ponovno zgrajen. Pravijo, da je bila begunjska mladina na gori vse poletje - dokler dom ni bil spet pod streho.

Na otvoritvi novega Roblekovega doma sta pred zbrano množico v enem svojih prvih javnih nastopov stopila dva mlada glasbenika: šestnajstletni Slavko Avsenik in njegov leto dni starejši brat Vilko. Jožovčeva fanta iz Begunj si tistega lepega jesenskega dne verjetno niti v najbolj drznih sanjah nista upala predstavljati, da bosta desetletje kasneje prav s skladbo Večer na Robleku doživela tolikšen glasbeni uspeh.

Roblek je bil za begunjsko mladino v letih po veliki vojni resnično drugi dom. Tudi mladi Slavko je bil tam, kot pravi sam:  "kuhan in pečen".  Fantje in dekleta so na Begunjščici preživljali vse proste konce tedna, pogosto tudi kakšen "plavi" ponedeljek. Posebno takrat, ko je v koči raztegnil svoj meh Jožovčov Slavc.

V času ko je vladala sivina prvih let socializma, in so bili spomini na minulo vojno še zelo živi, so bili redki kraji in priložnosti, ko so mladi lahko prosto uživali mladostno brezskrbnost in svobodo. Daleč proč od moralnih spon in avtoritet, ki so jih predstavljali starši, šola, oblast, cerkev, politika…

V vaseh okrog Begunj je še danes moč slišati celo vrsto legend o resničnih dogodkih in ljudeh, ki naj bi domnevno botrovali nastanku skladbe Večer na Robleku. Vse imajo zelo podobno fabulo, ki seveda v precejšnji meri sovpada z besedilom pesmi. Zato pustimo vnemar ugibanje o tem, kdo naj bi bil ta "mlad pastir", zakaj je bil "siten" njegov očka in čigava je bila "ljubca" s katero je na Robleku "užival gorski mir". Vsa ta ugibanja so le še en dokaz o tem, kako globoko v srca naših ljudi je segla ta pesem in kako se v njej  prepoznajo generacije preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

P.S.

Spominjam se, kako sem pred leti brskal po zapuščini svojega starega očeta in slučajno naletel na orumenelo ovojnico s fotografijami. Na njih ugledam stari Roblekov dom in razposajeno druščino mladeničev, ki tam uganja divje fantovske norčije. To vendar ne more biti moj vselej resni in krepostni ded ?! Nato se spomnim sebe na pragu dvajsetih… in naših večerov na Robleku. Tudi meni bi bilo gotovo malce nerodno, če bi moj sin kdaj našel kak fotografski spomin nanje.