Dežela prešernega duha

Dežela (pisana z veliko začetnico) je krajina duhovno in materialno naprednih ljudi. Ponosno postavlja na ogled svoje čedne vasice,  po poljih posejane kozolce in starožitne cerkvice.  Trdno zidani gradovi in graščine pričajo o dneh slavne preteklosti, na svoj ljubki trg pa kliče razkošno bahava Radovljica.

Svet pod Karavankami duhovno oplaja svoje prebivalce. To polje nam je rodilo Prešerna, tod je srkal vir lepote njegov pesniški genij. Iz te zemlje, iz modrosti svojih dedov, je vlekel nauke Janša, praoče sodobne čebelarske znanosti. In kdo, če ne brata Avsenik, bi znal v glasbi lepše zaobjeti  prešernega duha tega prostora in veselja src, ki v njem prebivajo.

Kdor želi z enim samim pogledom zaobjeti ta božji vrtec pod Triglavom, naj se ne ustraši nekaj kapelj potu. Ko prediha zadnji okljuk poti in stopi pred cerkvico Sv. Petra nad Begunjami, se mu zazdi kot da bi mu nebeški ključar že na tem svetu dovolil za hip odškrtniti rajska vrata. Pred njim iz temnih gozdov Pokljuke vstane troglavi očak, krog njega vsa rajda belih lis Julijskih Alp, včrtana v globoko modrino neba. Spodaj leže v čistem dnevu travniki, gozdiči in vasi, kot bi jih tja razporedila nevidna roka stvarnika. Mitična pokrajina Slovencev. Sredi nje otoček, ki v modrem očesu jezera plava kot privid iz pesnikove podobe raja.

Meni je najlepše na Goro stopiti opoldne, ko se v dolini razmajejo zvonovi in se srcu zazdi, kot  da bi vsa Gorenjska pela hvalnico sončnemu dnevu. Takrat ne velja hiteti nazaj v naglico doline, naj si duša za hip odpočije in napije te silne radosti življenja.

Prispevek je izšel v časopisu Triglavskega narodnega parka, poletje 2018.