Spomin na gregorjevo v Kamni Gorici

Kot otrok sem komaj čakala, da je prišel tisti dan ob koncu zime, ko smo lahko prižgali sveče v hišicah iz papirja in kartona ter jih spustili po potočku sredi vasi. V našo vas pod Jelovico je prišla pomlad.

Takrat na predvečer sv. Gregorja, 11. marca, ob potoku v Kamni Gorici ni bilo pretirane gneče. Brez skrbi smo hiteli ob potoku navzgor, spustili barčico v vodo (oziroma luč v vodo, kot so rekli naši predniki) in potem hodili ob njej vse do mostička, kjer so jih starejši fantje pobrali iz vode. Nemalokrat so se barčice med potjo prevrnile, se potopile, včasih pa se je prevrnil tudi kdo od otrok. V potok. Pa nič hudega, čeprav se je potem v vasi še do poletja govorilo, kdo je za gregorjevo padel v vodo.

Otroci z barčicami v Kamni Gorici leta 1987

Ko smo bili malo večji smo čez potok, širok morda en meter, skakali. Še nekaj let kasneje pa sem tam, na tisti ozki polici na drugi strani odkrila idealen prostor za najboljše posnetke z dogajanja na gregorjevo. Takrat barčice nisem več izdelovala, sem pa kljub temu vsako leto odšla na podstreho po eno tistih starih, ki sta mi jih  v otroštvu izdelala oče ali star ata. Te so bile najlepše. Pobrisala sem prah, pritrdila kak nov risalni žebljiček ali zamenjala streho, narejeno iz starega koledarja, ter poiskala na pol pogorelo svečo. Niti se ne spomnim, ali sem potem barčico sploh odnesla k potoku, ampak pripravila sem jo pa vedno. Za vsak slučaj. In tudi k potoku sem odšla vsako leto, z barčico ali brez nje.

Skozi staro vaško jedro Kamne Gorice teče potok Lipnica v velikem grabnu, ki pa so ga že stoletja nazaj za potebe kovaštva speljali tudi v domišljen sistem umetnih rak, ki se prepredajo skozi vas. Prav zaradi njih so Kamno Gorico nekoč imenovali tudi Male Benetke. Večinoma potoček teče tik ob hišah in vrtovih, le v bližini Kapusove graščine je prostora dovolj, da se ob njem zberejo obiskovalci. Od nekdaj smo barčice spuščali tam. In še danes jih. Zadnja leta je obiskovalcev sicer več, ampak prireditev zato ni nič manj pristna.

Čeprav drugod velja, da se barčice izdelajo vsako leto nove, v Kamni Gorici to ni povsem veljalo. Za razliko od sosednje Krope, kjer barčice na koncu skupaj v bajerju spodnje fužine zagorijo, kar ustvari čudovit kres, se to v Kamni Gorici zgodi le redko. Velika večina se jih vrne domov, potem pa je njihova usoda odvisna predvsem od lastnika in vloženega truda. Nekatere ostanejo v družini leta in leta. Še danes je skrbno zloženih na podstrehi nekaj umetnin, ki so nam bile posebej pri srcu: spomenik pod kamnogoriško lipo, cerkev, šmarni križ in lesena barčica z letnico 1960. Tega leta jo je namreč moji mami izdelal njen oče, moj star ata. 

Zdaj na spuščanje barčic hodim s hišicami in cerkvicami ki jih izdelam skupaj s svojima otrokoma. Morda je letos čas, da naredimo nove barčice. Ne zato, da bodo najlepše in največje, ampak zato, ker otroci tako zelo uživajo v ustvarjanju, barvanju, lepljenju. Pa kaj, če bo okno postrani in streha ne bo tesnila. Važno, da bo nasmeh do ušes, ko bosta ponosno nesla vsak svojo hišico skozi vas in jo opazovala, kako na predvečer sv. Gregorja osvetljena s svečkami pluje po potoku.

Kdaj? 11. marca ob mraku

Kje lahko doživite pristno gregorjevo? v Kamni Gorici in sosednji Kropi

Oglejte si video s spuščanja barčic v Kamni Gorici leta 2015
avtor posnetka: Andrej Zupan

zapisala Kaja Beton, marec 2018